1.Ljubiti, kaj to pomeni?

Ali ne hrepenimo vsi po ljubezni? Kako bi mogli živeti, ne da bi ljubili in bili ljubljeni?

Med mnogimi načini ljubezni so: prijateljstvo, ljubezen staršev do otrok, ljubezen med možem in ženo, ki se združita s poroko.

Dona ora. Grazie!

Kaj me na njej ali njem privlači?

• Usluge, ki mi jih nudi (premoženje, družbeni status)?
• Lepota, ugodje, ki ga čutim ob njem/njej?
• Čustva, ki jih čutim do njega/nje?

Odnos, zgrajen na teh temeljih, bi bil precej nepopoln: nagibam se k temu, da drugega omejim na predmet, na sredstvo zame. Sliši se nemogoče, toda v resnici iščem samo sebe.

 Zares ljubiti pomeni ljubiti drugega zaradi njega samega. Pristna ljubezen se kaže v tem, da iščem najprej srečo drugega. Ne ljubim samo zato, ker mi on/ona nekaj prinaša, ampak najprej zato, ker je to on, ker je to ona. V takem odnosu bosta dva bolj sposobna doživljati čustva, ugodje ali si vzajemno pomagati. Temelj odnosa je oseba sama, ne glede na njene očitne dobre lastnosti ali pomanjkljivosti.

Ljubiti nekoga pomeni zame svobodno izbiro, za kar se odločim sam in svobodno. Ne morem resnično ljubiti, če drugemu do določene mere ne podarim tudi svoje svobode. Ta izbira mora biti vzajemna, sicer odnosa ni. Ko na tak način iščem srečo za svojo ljubljeno osebo, prispevam k svoji lastni sreči in takšna ljubezen je obojestranski in svoboden dar. Jasno, da to ni vedno tako enostavno. Vsi imamo težave s spremenljivostjo svojega razpoloženja, vsakdanjo naveličanostjo, s preizkušnjami, ki se lahko pojavijo in tudi z egoizmom. Ljubezen je nekaj krhkega… Ali ga/jo bom čez pet ali dvajset let še vedno ljubil? Ali sem sposoben prenašati to njegovo/njeno napako?

Ali obstaja trajna ljubezen? Tudi v preizkušnjah in bolezni?

Če najin odnos temelji na svobodni in medsebojni odločitvi, lahko raste, kajti ljubezen ni dana enkrat za vselej. Ne gre verjeti ‘ljubezni na prvi pogled’, pa naj bo še tako polna navdušenja. Končno ni drugega kot zelo močno čustvo, ki ne izraža nujno globoke ljubezni.

Globoka ljubezen temelji na medsebojnem odnosu, ki se postopoma gradi in poglablja ter raste v vedno večjem medosebnem zaupanju. Ohranja in gradi se vsak dan z drobnimi izrazi pozornosti, s katerimi ljubljeni osebi izkazujemo poseben položaj, ki ga ima v našem življenju. Pripetljaji, preizkušnje, radosti, ki jih bova delila, bodo prispevali k vse večji medsebojni bližini, če si bova kljub težavam šla naproti.

Ljubezen torej ni preprosta povezanost dveh bitij, temveč vzajemen dar dveh svobodnih bitij z vsem, kar sta; s telesom, srcem in dušo. Logika ljubezni temelji na hrepenenju po dokončnem in popolnem darovanju. Človekova ljubezen lahko izpolni nekaj absolutnega in postane sposobna napolniti naše srce šele, ko zraste iz obojestranske in trajne odločitve.

Za kristjana je izvir in vzor ljubezni Bog: “Preljubi, ljubimo drug drugega, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, kdor ljubi, od Boga in Boga pozna.” (1 Jn 4,7)

Pričevanje Pri dvanajstih letih me je preplavila puberteta. Vznemirjena zaradi novih močnih dogajanj v svoji notranjosti – spolnih želja, iskanja sebe in primerjanja z drugimi, potrebe po tem, da bi delovala odraslo itd. – sem se na nekem taboru mladih srečala s pojmovanjem ljubezni (odnosi med fanti in dekleti, pornografija), ki ga v svoji, v teh stvareh dokaj zadržani družini, nisem poznala. Ta mešanica vsega me je popolnoma uničila. Začela sem imenovati DOBRO, kar se mi je prej zdelo SLABO. S tem preobratom vrednot sem si dovolila, da sem brez reda začela živeti raznovrstne spolne izkušnje, opustila načrte v zvezi s šolo, izdala zaupanje staršev, poizkusila mamila, alkohol itd. Tako sem živela po dveh načelih:
– kolikor več izkušenj si bom nabrala, tem bolj bo moje življenje zanimivo;
– imeti vse in takoj. V tej omamni dirki me je zaustavil dogodek, ki se je prav slabo končal. Nekega dne sem šla ven, da bi se zabavala in znašla sem se pred skupino “tipov”, ki pa se niso “zafrkavali” in so hoteli z lahkotno frkljico obračunati. To je bil prvi prehod skozi puščavo, ki me je zlomil in v meni povzročil stud pred seboj in pred drugimi. V naslednjem obdobju, od šestnajstega leta naprej, sem vse globlje iskala ljubezen, toda to je bilo prav tako zgrešeno. Vse sem hotela storiti zato, da bi bila ljubljena. Tudi ljubiti, toda hitro sem se pustila zavesti mešanici čustev (prijateljstvo kot privlačnost) ter vedno imeti “vse takoj in “nič jutri”. Posledica: Bila sem kot ruševina, ostali so le spomini na razkrojena prijateljstva, velike ljubezni, ki so se spreminjale v lanski sneg, lepa načela, ki ne zdržijo dolgo… Drug notranji zlom, drug prehod prek puščave. Puščava brez Boga, kajti v ničemer nisem čutila, da bi me zadevala vprašanja glede Boga, duhovnosti ali kakšne metafizične skrbi. To so bile pospravljene knjige, ki jih nisem nikoli odprla. In vendar je globoko v meni od nekdaj obstajala velika želja, da bi ljubila in našla veliko ljubezen, dokončno in radikalno. Toda kaj sem iz nje storila? In kako naprej? Kristina