Kaj bi dejali o paru, ki nikoli o nobeni stvari ne razpravlja? Ali se ne bi vprašali, kdo je tu koga pogoltnil?
Razlika med moškim in žensko je nekaj izrednega, ker zaradi različnega pristopa do stvari omogoča medsebojno bogatenje. Seveda če se oba potrudita poslušati drug drugega in se poskušata razumeti. Izmenjava pogledov, razprave, četudi živahne, pripomorejo k rasti ljubezni, ker tako drug drugega bolje spoznavata.
Gotovo se lahko zgodi, da vztrajamo pri svojih idejah in uveljavljanju svojega in nismo dovolj pripravljeni poslušati drugega. Tedaj poči… Nič hudega, če se temu ne pridružijo ironične pripombe ali obsojanja… Kajti s temi, na videz nedolžnimi, opazkami drugega ranimo, ker pokažemo, da ga ne spoštujemo. Na to se odzivamo različno, odvisno od človekovega značaja: da „eksplodiramo“, se umaknemo v molk in zagrenjenost ali vrnemo protinapad. Ljubezen se spremeni v bojni pohod in njeno mesto poskušata zavzeti strah in nezaupanje. Vzdrževanje nezaupanja in premlevanje nesoglasij je za ljubezen strup. Bolezen je huda, a še ne smrtno nevarna.
Kako naj ravnam? Rešitev se pokaže, ko se odločim, da bom ustavil svoja negativna čustva in domišljijo. Odločitev, da bom začel znova ljubiti ter ponovno odprl svoje srce, da bom sprejel bližnjega, kakršen je, z novim pogledom, se imenuje odpuščanje. Kar ne pomeni izbrisati preteklosti, kot da je ni bilo, temveč začeti znova z upanjem in novimi močmi. „Prosim te, da mi odpustiš za vsakokrat, ko te nisem prosila odpuščanja, odkar sva se poročila!“ „Bilo je, kot bi se ponovno poročila,“ je pripovedovala žena, „najin zakon je ponovno oživel.“
Vedno naletimo na nesoglasja. Namesto da bi razdrla ljubezen, lahko z odpuščanjem prispevamo k njeni večji rasti. 
| Pričevanje Bilo je na božič. Morali bi na obisk k moževi družini, ki živi 150 kilometrov stran od nas. Pričakovali so nas za kosilo in tam naj bi tudi prespali, naslednji dan pa nadaljevali nekajdnevni izlet. Najini otroci naj bi potem za božične praznike odpotovali k sorodnikom. Ker smo nekoliko zamujali, je mož hitel z odhodom: potovalke, plašče… vse je bilo v hipu naloženo tako, da sem lahko samo gledala, ne da bi utegnila preveriti, ali ni kdo česa pozabil. Popoldne so se otroci hoteli zunaj igrati. Snežilo je in bilo je hladno. Toda nikjer nisem našla kap in rokavic. Takoj sem poslala otroke k očetu. Povedal je, da ni bilo ne rokavic ne kap, ko je nalagal prtljago. Nisem mu verjela in sem vzrojila: Seveda, raztresen, kot je lahko samo on, jih je v prevelikem hitenju pozabil! Nastala je prava scena pred vso družino in mož je zaloputnil z vrati in odšel. Zatem sem v sebi premlevala zadevo: vedno je vse po starem, nikoli na nič ne pazi, nima občutka za druge, ubogi otroci bodo imeli roke vse prezeble. Vseeno pa je čudno, da ni ničesar videl. Kaj pa če so kape in rokavice morda spravljene kje drugje? Morda sem jih pospravila v kovčke? Pohitela sem, odprla eno potovalko, drugo, dokler nisem našla lepo zloženih rokavic in kap. Nisem imela prav! V meni je začelo glodati. Želela sem prositi odpuščanja, vendar me je bilo strah. Kaj če bo mož še vedno jezen name? Nekoliko zaskrbljena sem čakala, kdaj se bo vrnil. Ko je vstopil, sem mu šla naproti: „Veš odpusti mi…“ Ničesar več nisem rekla. Pogledal me je in odvrnil: „Odpustim ti.“ Preplavil naju je val veselja. Bila sva kot dva zaljubljenca. Njegovi domači niso ničesar več razumeli. Midva pa sva ponovno doživela tisti „da“, ki sva ga izgovorila na dan najine poroke. Barbara |
Credits: www.ilestvivant.com –
Agreement 25/7/2023
with Emmanuel Community https://emmanuel.info/
